top of page

Kaj je duhovna zloraba in kako jo vidi terapevtski strokovnjak

Odgovarja: Zmago Švajncer Vrečko, psihoterapevt.


Izviren podoben intervju oziroma članek sprva objavljen v spletni reviji Aleteia, 16. 2. 2023.


Na fotografiji ženska, ki se ne zaveda, da je lahko žrtev duhovne zlorabe, in je popolnoma predana svoji duhovni avtoriteti.


Kako definirati duhovno zlorabo?

Duhovno zlorabo težko definiramo. Oseba, ki duhovno zlorablja, ima večjo moč nad drugo osebo. Je čustvena zloraba, ki lahko vključuje tudi fizično in spolno zlorabo, ni pa nujno, da je tako. O duhovni zlorabi še toliko znanstveno ne vemo.


Kje lahko najdemo duhovno zlorabo?

Zloraba se lahko zgodi v odnosu dveh ali več oseb, včasih pa je zlorabljajoča vsa duhovna skupnost. Običajno nadrejeni čustveno manipulira s podrejenim človekom, da mu ta zadovolji njegove različne potrebe.


Miselnost je taka: Če se kot učenec uprem duhovnemu vodji, torej Bogu, me lahko čaka prekletstvo.

Splošno gledano se lahko duhovna avtoriteta pretvarja ali verjame, da ima moč, ki je dana od Boga, oziroma da ima celo enako moč kot Bog, zato mu morajo biti učenci popolnoma podrejeni.


Kako se lahko podrejeni človek upre avtoriteti na duhovnem področju, ki je na isti ravni kot Bog, če ta zahteva od njega absolutno predanost pri izpolnjevanju njegovih želja, recimo pri fizičnih opravilih ali morebiti tudi v spolnosti?


Miselnost je taka: Če se kot učenec uprem duhovnemu vodji, torej Bogu, me lahko čaka prekletstvo.


Avtoriteto moram upoštevati in mu biti v vsem na voljo, ker bom le tako odrešen in pravi vernik. Če od mene zahteva podrejenost v spolnosti, bom v to privolil, ker vodjo kot avtoriteto spoštujem in cenim, da me je izbral za ljubezenski odnos, saj mi s tem odnosom izkazuje Božjo ljubezen.


Sčasoma lahko taka vrsta podrejenosti vodi v čustveno, fizično in duhovno izčrpanost žrtve.


Se lahko duhovna avtoriteta zaveda, da zlorablja svojo avtoriteto?

Vodja se zaveda, da ima moč in da ga njegovi učenci oziroma privrženci spoštujejo. Zavedati bi se moral tega, da je zase in za druge ljudi odgovoren, in ne bi smel zlorabljati svojega položaja za sebične namene.


Včasih vodja zaradi tega, ker je prepričan v svojo božansko moč, ne občuti, da čustveno ali spolno zlorablja druge, ker je trdno prepričan, da si to zasluži kot Božji predstavnik na zemlji. Takrat je zelo težko prekiniti začarani krog duhovnih zlorab zaradi tega, ker so ljudje, ki so vanj vpeti, močno zaslepljeni.


Ker žrtve ne vidijo drugega izhoda, razmišljajo tudi o tem, da bi si vzele življenje.

Kakšna je duhovna zloraba v primerjavi z drugimi zlorabami?

Če otroka spolno zlorabi kdo od njegovih staršev, pomeni, da si je ranljivega otroka spolno podredila oseba, ki naj bi bila njegova čustvena in etična avtoriteta. Otrok lahko vse življenje občuti posledice zlorabe.


Podobno je z duhovno zlorabo. Ranljiva oseba vstopi v duhovno skupnost, ker želi na primer doseči razsvetljenje oziroma bližino Boga. Njeno ranljivost lahko duhovni storilec zlorabi, jo osami, nadzoruje, ji prepove stike z zunanjim svetom, z njo manipulira, jo fizično ali spolno izkoristi in javno kritizira.


Žrtve duhovnih zlorab se pogosto počutijo popolnoma obupano, osamljeno, ujeto, manjvredno in krivo. Ker žrtve ne vidijo drugega izhoda, razmišljajo tudi o tem, da bi si vzele življenje.


Kako pa lahko mislimo o nedolžnih duhovnih avtoritetah?

Če jih obtožujemo, tudi to doživijo kot duhovno zlorabo. Kriva ovadba nedolžne osebe je kaznivo dejanje. Duhovna zloraba je, če je duhovnik na primer sočuten in prijazen, vendar ljudje pljuvajo po njem, saj so drugi duhovniki bili zlorabljajoči, zato je padla slaba luč na vse duhovnike, to pa nikakor ni pošteno do pravičnih.


Posledice so lahko tesnoba, depresija, motnje hranjenja, posttravmatska stresna motnja in obsesivno kompulzivna motnja.

Kako lahko ukrepamo v primeru duhovnih zlorab?

Storilci, ki so zlorabljali, morajo odgovarjati za svoja dejanja, hkrati pa naj se žrtve zavedajo, da same niso krive, če so bile zlorabljene. Težava je, ko se žrtvam ne verjame, saj je zloraba že zastarala, ali pa živi v zlorabljajoči duhovni skupnosti družina žrtve in se je tudi ta postavila na stran storilca in ne na stran žrtve.


Če žrtev v duhovni skupnosti spregovori o tem, da doživlja zlorabo, lahko s tem nasprotuje duhovnemu vodji, ki ga ljudje spoštujejo, ker ima »božansko« moč oziroma moč, ki je dana od Boga. S tem lahko nasprotuje tudi svoji družini, ki je morda v isti skupnosti kot ona. Pogosto je to za žrtve preveč težko zato raje ostanejo tiho.


Posledice so lahko tudi različne duševne motnje, na primer tesnoba, depresija, motnje hranjenja, posttravmatska stresna motnja in obsesivno kompulzivna motnja.


Včasih družina ostane v skupnosti, zato je žrtev osamljena in potrebuje pomoč.

Kako lahko psihoterapevt pomaga žrtvam duhovnih zlorab?

Pomagati tem žrtvam je karseda težko, saj se morajo naučiti živeti drugače, kot je bilo življenje v njihovih skupnostih, v katerih so bile zlorabljene. Če si druge žrtve zlorab pomagajo z religijo, si te žrtve pogosto ne morejo, ker se je zloraba zgodila ravno z manipulacijo religije.


Lahko izgubijo vero, sprejmejo drugo vrsto religije ali pa začnejo izven inštitucije gojiti bolj individualen odnos z božanstvi oziroma Bogom. Na terapijah običajno čustveno predelujemo krivdo, sram, gnus, jezo, žalost in razočaranje.


Včasih družina ostane v skupnosti, zato je žrtev osamljena in potrebuje nove vire pomoči, nov podporni socialni krog, včasih tudi psihiatrično pomoč.


Terapevt si mora pridobiti zaupanje od zlorabljenih oseb, saj velja za avtoriteto na psihološkem področju, naučile pa so se, da so prav avtoritete tiste, ki zlorabljajo. Zato na terapijah počasi gradimo zaupanje in iščemo načine, kako lahko začnejo živeti bolj lepo in kakovostno življenje brez tega, da bi bile osebe ponovno zlorabljene.


Podobna literatura:

Revija Družina: Duhovna zloraba


Zavod Iskreni: Duhovna zloraba – od obljube notranje svobode do suženjstva


Zavod Dovolj je: Dokumentarni film “GOSPODUJOČI VPLIV IN DUHOVNE ZLORABE”

Comments


bottom of page